ZGODBA Z NAŠE TRIBUNE: ESAD KRŠIĆ ESKO
9.3.2020
Ko pišemo zgodbe z naše tribune, ne moremo mimo Eskota. Dejansko je Esad Kršić Esko s sodelavci v Šolskem centru Novo mesto tisti, ki pripravi in pospravi tribune, da mi lahko na njih sedimo. Pa tudi on rad spremlja košarko. „Sicer je bil moja prva ljubezen nogomet,“ prizna, in hkrati poudari, da se z veseljem usede na tribuno in pozorno spremlja Krko, za katero navija in ji želi vse dobro.
Iz Črne gore
Več kot 40 let je Esko že v Novem mestu. „Rodil sem se leta 1956 v kraju Berane v Črni gori, leta 1978 sem šel po boljši jutri. Usedel sem se na vlak in odpotoval v Slovenijo. Želel sem v Kamnik, kjer imam sorodnike, a sem ostal v Novem mestu,“ pripoveduje Esko. Bil je izučen krojač. „Na vlaku Beograd – Zagreb sem srečal soseda iz Črne gore. Ko je izvedel, da imam šolo, je bil, prepričan, da bom v Novem mestu v Novoteks dobil službo. V enem dnevu sem vse rešil in začel z delom,“ pripoveduje Esad. Dvajset let je trajalo, potem je ostal brez dela. Novo priložnost je našel v Intel servisu, kjer je začel čistiti ŠC Novo mesto. Ko je ŠC Novo mesto vzpostavil svoj sistem čistilk, je tej ekipi poveljeval prav Esko, ki je danes v v ŠC Novo mesto. „Direktor Štefan David je pred leti rekel, da je športna dvorana moj drugi dom,“ smeje doda Esko, ki ima pri 63 letih 40 let delovne dobe.
V Novem mestu si je ustvaril dom, družino. Od leta 1982 imajo stanovanje, hči Alisa je profesorica slovenščine, sin Admir je bil izvrsten nogometaš, tudi reprezentant Slovenije U21. „Tudi sam sem igral nogomet, dobro mi je šlo. Bil sem član FK Petnjica. Ko sem prišel v Novo mesto, so me vabili, da bi igral za njih. Vrnil sem se domov po dokumente za prestop, pa očitno nisem dobil vsega. Zato od igranja za Elan ni bilo nič. Sem pa preigral veliko malega nogometa in tekem po divjih ligah, začel sem v ekipi Krka vas,“ se spominja Esko, ki je parkrat s svojo ekipo šel na tekmo v Žužemberk. In to na poseben način! „Do Straže smo šli z avtobusom, potem peš do Žužemberka. Trikrat tekme ni bilo, ker je teren zalila vode. Ker ni bilo mobilnih telefonov, nas ni nihče obvestil, pa smo šli lahko domov,“ pristavi Esad, ki ima še dva starejša brata. Njegov pokojni oče je delal v Nemčiji, že kot dojenjček pa je ostal brez mame.
Dobri duh dvorane
„Iz praktično nič smo uspeli nekaj narediti. Ko sem decembra 1978. prišel v Novo mesto nisem vedel, kje bom spal,“ se danes z nekaj nostalgije ozre na prehojeno pot. Pomaga tudi nam v KK Krka, za kar smo hvaležni. Ker je človek na mestu. Tudi za to smo bili veseli, ker je bil naš gost na gostovanju na tekmi 21. kroga Lige ABA v Baru. „Rad pomagam,“ odkrito pove Esko, ki mu številni upravičeno pravijo dobri duh dvorane. „V vseh teh letih se je nabralo veliko anekdot, začenši od Franje Arapovića in Dejana Jevtovića. Veliko trenerjev in igralcev se je izmenjalo. Pred časom mi je tudi nekdanji trener Krke Predrag Milović dejal, da se vsi menjajo, le jaz ostajam. Pa saj ima prav,“ smeje navrže Esko.